Spoštovane občanke, spoštovani občani!
Naj začnem drugače, kot se navadno začne župansko besedilo. Z vprašanjem: »Kdo ima ključ od vaše hiše?« Ne mislim družine. Mislim vašega soseda. Pri nas je bilo od nekdaj tako, da je en ključ visel na drugi strani ograje. Ko smo odšli na daljšo pot ali za teden dni na počitnice, je soseda zalila rože, nakrmila mačko in pogledala, ali je vse v redu. Nihče ni računal, nihče ni zapisoval, nihče ni rekel hvala več kot enkrat. Tako se je pač delalo.
Pogosto pomislim, da je prav ta ključ najlepše, kar imamo. Ne ceste, ne stavbe, ne številke v proračunu, čeprav tudi za vse to skrbimo. Ključ pri sosedu pomeni, da si nekdo upa zaupati drugemu svoj dom. In o tem zaupanju bi vam rad spregovoril v tej jesenski številki Občana.
Jesen je čas, ko se ustavimo. Polje je pospravljeno, klet polna in človek ima končno čas, da se ozre nazaj. Lani smo skupaj obeležili trideset let naše Občine. Ob fotografijah iz preteklih desetletij smo se prepoznavali, kazali s prstom in se smejali. Zavedel sem se, koliko ljudi je v vseh teh letih dalo del sebe, da je naša Občina takšna, kot je. Vsem Vam hvala. O vlaganjih in projektih preteklega leta lahko več preberete v nadaljevanju te številke Občana. Meni osebno je na tem pomembnejše nekaj drugega. Za vsakim opravljenim delom vidim ljudi. Starše, ki zjutraj zadovoljno peljejo otroke v vrtec ali v šolo in se lahko mirno odpravijo v službo. Družino, ki ji ni več treba misliti na vodo. Občina ni stroj, ki izdeluje projekte. Občina smo ljudje, ki se med seboj poznamo. Tudi letošnja praznovanja ob občinskem prazniku so to znova potrdila. Ko starejši pripovedujejo svoje zgodbe, se v dvorani zaslišita samo dihanje in smeh. Ko otroci zapojejo malo predaleč od takta, se nasmehnemo vsi, tudi tisti, ki se sicer nikoli ne. Nihče ne sedi sam. Vedno se najde nekdo, ki prisede. Zaupanja ne moremo ukazati in ga ne moremo zapisati v noben Odlok. Gradi se drobno, iz malenkosti. Iz pozdrava čez cesto. Iz posojene lestve. Iz obiska pri bolnem sosedu. Ko zatuli sirena, gasilci ne vprašajo, čigav je dom, ki gori. Ko nekdo umre, pride cela vas. To ni nikjer napisano. To smo mi.
Tudi sam sem vaš sosed. Srečujemo se na cesti, v trgovini, na prireditvah. Zato vam lahko povem, da mi največ pomeni, ko mi kdo v obraz pove, kaj mu ni prav. Tega ne jemljem kot zamero, ampak kot znamenje, da vam ni vseeno. Hvala za vaše zaupanje, tudi za tisto, ki si ga moram vsak dan znova zaslužiti. Ne bom trdil, da je pred nami samo lepo. Dela je veliko, denarja bo vedno manj, kot bi ga želeli, časi pa niso vedno prijazni. A z zaupanjem je nekaj čudovitega: bolj ko ga daješ, več ga je. Nam ga ne more zmanjkati, dokler ga sami ne zapravimo.
Zato se iskreno zahvaljujem članicam in članom Občinskega sveta, predstavnikom krajevnih skupnosti in vaških odborov, članom delovnih teles občinskega sveta, Občinski upravi ter vsem posameznikom, društvom, podjetnikom in prostovoljcem, ki tiho in brez velikih besed delate za skupno dobro.
In hvala vam, občanke in občani. Za predloge, za podporo in tudi za kritike. Občina obstaja zato, da služi ljudem, in to lahko počne samo, če jo vi vsak dan sooblikujete.
Za konec pa vas prosim, da si za trenutek nekaj predstavljate.
Leto je 2055 in naša občina praznuje šestdeset let. Otroci, ki danes v vrtcu rišejo sonca in hiše z dimniki, so odrasli. Nekateri so ostali doma, nekateri so se vrnili. V teh istih vaseh, po teh istih poteh, peljejo v vrtec svoje otroke. Zvečer se v oknih prižgejo luči, od Puconcev do Otovcev, in nekje na koncu dvorišča stoji sosed s šopom ključev v roki. Ne zato, ker mora, ampak zato, ker so mu zaupali.
Verjamem, da bo tako. Ne zato, ker bomo imeli največ ali najboljše. Zato, ker imamo nekaj, česar se ne da kupiti in kar nam nihče ne more vzeti: ljudi, ki drug drugemu odprejo vrata. Zato vam ob prazniku Občine želim veliko zdravja, mirnih večerov in dobrih sosedov. Naj ključ vedno ostane pri sosedu, naša vrata pa naj ostanejo odprta. Skupaj nam bo uspelo.
S spoštovanjem,
Uroš Kamenšek,
župan Občine Puconci
