ŠTEVAN KÜZMIČ - PREKMURSKI PISATELJ IN NARODNI BUDITELJ
Štefan Küzmič se je rodil leta 1723 v Strukovcih. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Benediktu (v Kančevcih), kjer je takrat obstajalo pomembno evangeličansko središče s cerkvijo in šolo ter v Radgoni (Bad Radkersburg). Leta 1733 je bil vpisan v višjo evangeličansko šolo oz. licej v Sopronu, leta 1739 pa v Györu. Šolanje v Sopronu in Györu mu je bilo najverjetneje omogočeno s strani verske skupnosti v Nemes Csó na Madžarskem.
Leta 1744 se je vpisal na evangeličanski licej v Bratislavi pod imenom – Štefan Sartor, pozneje Sartoris, ki nekako ostane njegovo ime okrog tri desetletja. V Bratislavi se je ob klasičnih jezikih (grščini, latinščini, hebrejščini) izobrazil še v evangeličanski teologiji, pa v teoretični in praktični logiki, zanimali so ga predmeti, kot so bili zemljepis, narodna zgodovina in zahtevnejša matematika. Dodatno znanje si je nabiral in se pri nekaterih predmetih še dodatno izpopolnjeval pri zasebnih učiteljih. Veliko časa je posvečal tudi samoizobraževanju. Po končanem šolanju v Bratislavi je tam verjetno ostal še nekaj časa, opravljal je vzgojiteljsko dejavnost.
V letih 1751-1755 je bil učitelj in upravitelj oz. šolski rektor v Nemes Csó-ju. To je bila zanj zrelostna preizkušnja in obenem priznanje njegove nadarjenosti in izobrazbe. V Nemes Csó-ju je Küzmič vse bolj prevzemal tudi skrb za versko in splošno življenje sorojakov. Leta 1754 je izšel »Vöre krstsántszke krátki návuk«.
Dne 6. junija 1755 je bil po predhodni ordinaciji poklican za duhovnika v Surd na Madžarskem. Že na začetku se je lotil intenzivnega cerkveno-organizacijskega dela, nadaljeval je s prevajanjem ter zbiranjem in dopolnjevanjem cerkvenih pesmi v maternem jeziku. Kmalu po prihodu v Surd je leta 1755 sklenil zakonsko zvezo z Ano - Marijo Heningcse iz Bratislave. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Štefan, Ana Marija, Klara in Elizabeta. Leta 1771 je izpod njegovega peresa v knjižni obliki izšel »Nouvi zákon ali Testamentom«, Küzmičevo življenjsko delo.
Svojo službo v Surdu je Küzmič zelo resno in vestno opravljal. Potem, ko so zgorele stare matične knjige, je začel voditi nove. Zapisoval je vse, kar se je v cerkveni občini in cerkvi dogajalo. Vzpodbujal je vernike, da bi po svojih možnostih tudi materialno podpirali rast in napredek svoje cerkvene občine in cerkve. Ob vsem delu se je moral Küzmič boriti tudi proti nasprotnikom reformacije.
Neutrudno delo in življenjski udarci slednjih let so povzročili, da je počasi tudi sam pričel bolehati. Zbolel je za tuberkolozo in umrl 22. decembra 1779 v Surdu, v starosti 56 let.
Od Küzmičevih del je ohranjen »Vöre krstsánszke krátki návuk« (Halle, 1754) in vseh pet izdaj »Nouvoga zákona«. Velika večina ostalih Küzmičevih del ni ohranjena, saj za nekatera izvemo samo iz njegovega nagrobnega besedila (epitafa) ali drugih virov.
Küzmičeva domačija naj bi po ustnem izročilu bila na današnji hišni številki 19 v Strukovcih, kjer od 14. oktobra 1973 stoji tudi spomenik.
Nagrobni epitaf na spomeniku Števana Küzmiča na njegovi domačiji v Strukovcih
se v prevodu dr. Jožeta Smeja glasi:
Kdo tu počiva? Sprašuješ morda, popotnik, po šegi zvedavi.
Tu pokopani so Števana Küzmiča zemski ostanki.
Slovenska ga mati rodila je, nadajala majhnega
na bregih Ledave reke in Strukovec.
Potegnili dvakrat iz vode so ga na pol mrtvega,
nato pa veselega dali so muzam ga v uk.
Često je stradal, znojil se in zmrzoval,
trikrat ušel je tvojim rokam, pasji razbojnik.
Tri leta in mesecev šest bil je učitelj:
let štiriindvajset pastir v svetišču Boga.
Navuk krščanski je spisal v korist slovenskemu ljudstvu
in tudi prevedel mu Novi je zakon.
Popravil in zboljšal je Gradual stari,
dodal mu po božjem navdihu še svete molitve.
Njegov katekizmuš je Mali za ljudstvo preprosto,
njegova je pesem prelepa o smrti mirovni.
Spev v jeziku latinskem nesmrtno dajal bi mu hvalo,
samo če končal bi ga, kot je želel.
V madžarščini spisal računico je, o svestvih sedmerih
Pogovore, na sedem dni porazdeljene,
da lahko spoznaš veroizpovedi sedem,
kakšne resnice in nauke nravne vsaka ima.
V dveh pesmih objokal je smrt, nečimrnost vsega,
prav lepa je tudi popevka njegova ob žetvi.
Dopolnil tako je let šestinpetdeset.
Muke in truda mu polno bilo je življenje,
naduha použila ga je, iz vodeničnih mu prsi zijoča,
a drugo življenje mu dal je Vladavec sveta.
Zdaj pojdi, popotnik, naprej in uči po zgledu se drugih
živeti in mreti, da cilj svoj srečno dosežeš.
